Letos smo kranjski gimnazijci spet zvesto in številčno praznovali največji slovenski kulturni praznik


12.02.2020

Med tridnevnim praznovanjem smo se Prešernu poklonili v Prešernovem gaju, na FOV in Prešernovem semnju

 

Avtorja: Alja Lah in Vito Krajnik iz 3. f

 

Pod mentorstvom profesorice Tine Lušina Basaj sva dijaka Vito Krajnik in Alja Lah iz 3. f napisala nagovor dr. Francetu Prešernu. Pesnika sva prvič nagovorila 6. 2. 2020 na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju v okviru kulturnega dogodka Sledi poeta. Dan kasneje, 7. 2. 2020, sva se pesniku poklonila v Prešernovem gaju poleg njegovega spomenika. Srečanja se je udeležilo kar nekaj ljudi in nagovor je požel veliko pohval, njegovo kvaliteto pa je prišel preverit tudi nekdanji kranjski gimnazijec Jan Krajnik, ki je imel skupaj s sošolko Ano Roblek čast pisanja nagovora prejšnja leta. Na sam kulturni praznik, 8. 2. 2020, smo dijaki vseh letnikov sodelovali v okviru Prešernovega semnja. Na Prešernovem trgu smo pred širnim občinstvom recitirali najlepše pesmi našega največjega poeta; od razigranih, zbadljivih in ljubezenskih do tistih malo otožnejših.

Iz prvih letnikov so nastopali: Pia Usenik iz 1. b, Lara Gros, Lara Škulj in Vesna Zarja Kožuh iz 1. c, Marija Rafaela Brankovič, Nika Kern, Ana Gmajner, Urška Torkar in Matej Sarajlić iz 1. d. Iz drugih letnikov je recitirala Laura Caserman iz 2. c. Med tretjimi letniki smo recitirali Tajda Možek, Vito Krajnik, Alja Lah in Ivana Nagode iz 3. f, prav tako pa Špela Koprivnikar in Manca Kejžar iz 3. h. Na cedilu nas niso pustili niti četrti letniki, recitirale so Tjaša Ažbe iz 4.č in Tina Urh in Gaja Nemanič iz 4. e. Za veliki zaključek sta s svojo recitacijo navdušili še profesorici Barbara Triler in Tina Lušina Basaj.

 

Nagovor Prešernu

Dragi doktor Prešeren!

 

Avtor: Alja Lah in Vito Krajnik iz 3. f

 

Zopet smo se zbrali ob tvojem spomeniku, tu, v Prešernovem gaju, saj na vrata že trka poseben praznik, in sicer tvoj dan – Prešernov dan. Bi si mislil, kako pomembno vlogo boš imel za slovensko literaturo in za slovenski narod? Po opisovanju prijateljev in znancev si bil skromen mož, a tudi tvoja morebitna vzvišenost bi bila popolnoma upravičena, saj si bil ti prvi, ki je s svojim  pisanjem dokazal, da je slovenščina lahko tudi jezik za umetniško ustvarjanje, in tisti, ki je slovensko poezijo dvignil ob bok najboljšim evropskim avtorjem takratnega časa.

Rodil si se 3. decembra 1800  v Vrbi, tvoji srečni vasi, kot prvi sin v družini na Ribičevini in tvoja mati do smrti ni pozabila, kako ''fleten'' otrok si bil. Tvoja nadarjenost se je pokazala že v tvojih prvih letih v šolskih klopeh, ko si bil zapisan v zlato knjigo. Kot je bilo pri vas to v navadi, so te starši poslali na šolanje k stricu duhovniku v Ribnico. Želeli so, da bi se v tebi rodila želja po opravljanju tega poklica, vendar pa je odhod v tebi prebudil le željo po zaužitju širnega sveta.

Prav tako je bila opazna tvoja takojšnja želja po pesnjenju. Tvoje sestre so zapisale, da si vse takoj obrnil na rime, če se je le dalo.

 

Klel je neki mlad učenec

pust na pepelnično jutro;

te besede je govoril

v jezi svoji tisto uro:

 

»O, predpust, ti čas presneti,

da bi več ne prišel v drugo!

Ti med materne petice

si poslal požrešno kugo,

si mošnjico mi rejeno

d'jal popolnama na suho.

Stari oča se bo praskal,

gledala bo mati čudno,

malo penezov poslala,

dokaj bosta mi naukov.

Vendar to bi še prenesel,

to še ni največje hudo.

 

Na študiju v Ljubljani si svojo nadarjenost le še potrdil in začel si si zastavljati visoke cilje – želel si  študirati pravo na Dunaju. Čeprav tvoji starši te odločitve niso podprli, si pokazal malo uporniškega duha in poguma ter se odločil slediti svojim sanjam, čeprav je bila pot do teh negotova.

V času študija si spoznal tri leta starejšega Matijo Čopa, ki te je sprva navdušil s svojo izredno razgledanostjo, kasneje pa postal eden redkih, ki si jim lahko rekel pravi prijatelj. V mladostnih letih sta skupaj preživela veliko brezskrbnih dni. Predstavil ti je starejše in sodobne evropske književnosti, poezijo in pesniške oblike, ki jih do tedaj kranjski literati še niso poznali.

Kot pravi prijatelj te je pri pisanju spodbujal in ti dajal smernice, delila sta si vizijo in mnoga prepričanja, skupaj sta stala tudi na isti fronti, ko je prišlo do črkarske pravde – oba sta bila namreč prepričana o veličini slovenščine, ko je prišlo do umetnosti.

 

Apel podobo na ogled postavi,

ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,

zad skrit vsevprék posluša, káj zijalo

neumno, káj umetni od nje pravi.

 

Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;

ker ogledujé smólec obuvalo,

jermenov méni, de ima premalo;

kar on očíta, koj Apel popravi.

 

Ko pride drugi dan spet mož kopitni,

namest' de bi šel delj po svoji poti,

ker čevlji so pogodu, méč se loti;

 

zavrne ga obraznik imenitni

in tebe z njim, kdor nap'čen si očitar,

rekoč: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«

 

Mladost si preživel še z dobrim prijateljem Andrejem Smoletom, s katerim sta se med počitnicami rada ustavljala pri Zaliki Dolenčevi, ki je bila tvoja prva ljubezen, a na žalost tudi tvoja prva velika zavrnitev.  Očital si ji vzvišenost in ji posvetil pesem Povodni mož, ki se za prevzetno dekle nič kaj dobro ne konča.

Bil si še mlad in tvoja poezija primerna tvojemu značaju; lahkotna, igriva in prepojena z upanjem in optimizmom, vedno si našel rešitev, kar je tvoja nadaljnja poezija pogrešala.

Kmalu si že spoznal, da te v življenju čaka še mnogo preizkušenj, a si bil prepričan, da jim boš kos, in napisal si pesem Slovo od mladosti in se poslovil od svojih brezbrižnih let.

 

Dni mojih lepša polovica kmalo,

mladosti leta, kmalo ste minule!

Rodile ve ste meni cvetja malo,

še tega rož’ce so se koj osule.

Le redko upa sonce je sijalo,

viharjev jeze so pogosto rjule.

Mladost, vendèr po tvoji temni zarji

srcé bridkó zdihuje. Bog te obvarji!

 

V Trnovski cerkvi si opazil Primičevo Julijo, ki je v trenutku postala tvoja muza. V tebi se je porodil navdih in zapisal si izjemni Sonetni venec z Magistralom. Danes bi se vsako dekle stopilo, če bi ji posvetil tako mojstrovino, Julija pa ti ljubezni ni vračala. Po njeni zavrnitvi si nikoli nisi opomogel in vedno manj si pisal pesmi.

Prvi se je od tebe poslovil tvoj najboljši prijatelj Matija Čop, ki je nesrečno utonil v Savi. Njegova smrt te je pretresla in posvetil si mu posvetilni sonet, ki si ga postavil na začetek Krsta pri Savici. Nedolgo zatem si izgubil še enega prijatelja, Andreja Smoleta, in v tebi je dokončno ugasnilo veselje do mladostniškega tovarištva.

V Ljubljani si spoznal perico Ano Jelovšek, ki ti je rodila tri otroke, odrasla pa je le Ernestina. Hčerkico si sam klical Tinka, saj ti njeno nemško ime ni bilo po godu. Pravil si ji 'moja mala kuharica' in želel si, da bi živela s tabo.

Vajin odnos z Ano ni bil poglobljen, a si vseeno lahko razumel tudi njene tegobe in ji posvetil pesem Nezakonska mati.

Kaj pa je tebe treba biló,

dete ljubó, dete lepó,

meni mladi deklici,

neporočeni materi?!

 

Oča so kleli, tepli me,

mati nad mano jokali se;

moji se mene sram’vali so,

tuji za mano kazali so.

 

Tvoja želja po pesnjenju pa nikoli ni ugasnila.

Ko so se leta 1843 začele izdajati Kmetijske in rokodelske novice, te njihov urednik Janez Bleiweis ni povabil k sodelovanju, saj si pisal visoko poezijo, ki so ji bili kos le redki. Tega si nisi jemal k srcu in si pesnil še naprej, prav tako pa si na izdajo pripravljal Poezije, ki so bile cenzurirane, mnoge pesmi pa zato prečrtane, vključno z Zdravljico.

Svojo samostojno odvetniško kariero si lahko začel šele tu, v Kranju, ko so oblasti ustregle tvoji šesti prošnji za odvetniško pisarno. Nisi izkoriščal možnosti za dobiček, ki so se ti kot odvetniku ponujale, revne si zastopal celo brezplačno. Po svoji smrti si svoje skromno premoženje zapustil svojima otrokoma.  Na eno od hčera, Ernestino, si prav tako prenesel svoj pesniški talent in posvetila ti je zbirko Spomini.

 

''Izpolnila se mi je bila najiskrenejša želja, katero sem gojila več nego dvajset let, ali bolje, vse svoje življenje: videla sem gomilo svojega očeta ter molila na njej! Tukaj mi je postalo jasno, da nisem nikdar in nikogar ljubila tako prisrčno ko svojega očeta, katerega se spominjam samo še kakor v megli, dasiravno mi plava njegov pogled in smehljaj neprestano pred očmi.

Moj oče mi je ideal, po katerem sodim vsakogar, kdor se mi bliža.

Če je sploh kako svidenje, kak sestanek po smrti, tedaj prosim Boga, naj mi da sniti se z očetom. Poleg mrtvaške krste rajne matere, katero sem tudi ljubila in kateri sem marsikaj žrtvovala, nisem obentila tolike žalosti, kakor ob tej gomili, pod katero sniva Prešeren,'' je napisala o Prešernu Ernestina.

 

Umrl si 8. februarja 1849. Tvoja smrt označuje najpomembnejši slovenski kulturni praznik in je za Slovence dan, ko se počutimo ponosne na vso svojo kulturno dediščino. V svojih pesmih si krepil narodno zavest, nas pozival k složnosti, bratstvu in  dal si nam, vedeti, da moramo biti ponosni na svoj jezik in svojo domovino.

Bil si veliko pred svojim časom, drznil si si sanjati, ne glede na okoliščine si svoje mnenje povedal naglas in stal si za tem, v kar si verjel. Postal si dober vzor, sploh pa nam, mladim. Od tebe pa se bova poslovila z napisom, sposojenim od tvojega rojaka Simona Jenka, ki si grob skupaj delita tukaj, v Prešernovem gaju.

 

»Ko jaz v gomili črni bom počival

in zelen mah poraste nad menoj,

vesele čase sreče bo užival,

imel bo jasne dneve narod moj.«




   
         
   

Uporabne povezave

2019 2020 2021
april maj junij
p t s č p s n
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31
Sodelujemo z:


Na spletni strani uporabljamo piškotke (cookies).  Nekateri piškotki zagotovijo, da stran deluje normalno, drugi poskrbijo za vašo lažjo uporabo spletne strani, štetje števila obiskovalcev in delovanje vtičnikov, ki omogocajo deljenje vsebin.
Če boste nadaljevali, bomo sklepali, da ste sprejeli vse piškotke.
Ne strinjam se