Naporno, pa vendar z užitkom


11.05.2017

Poskusna MEPI-jeva odprava po Škofjeloškem hribovju

 

Avtorica: Maša Debelak iz 3. h
Fotografija: Tatjana Cvetko

 

Seveda se je vse začelo s pakiranjem pol ure pred odhodom na našo zlato poskusno MEPI-odpravo. Sendviči, frutabele pa zobna ščetka in dodatni čevlji, vse to je bilo treba še dodati v že tako težek nahrbtnik. Pozabila sem seveda na vso skupno hrano, ki jo je Miha prinesel v dveh velikih škatlah na avtobusno postajo v Škofji Loki, pa še na dva šotora, ki sta ju prinesla Ana in Gregor. Nekako nam je uspelo vse pospraviti in po prvih fotkah s profesorico Tatjano Dermota in profesorjem Matjažem Pertotom se je naša skupina Pepke lotila napornega vzpona na Osolnik. Našo pot čez Osolnik, Tošč, mimo cerkve sv. Jedrt pa vse tja do Pasje ravni so spremljali dobra volja, petje, zanimive zgodbice in izvajanje namena naše odprave, torej opazovanje kulturnih znamenitosti. Najbolj voljo teptajoči trenutek je bil, ko smo prvi dan mislili, da smo že tik pod vrhom, pa zagledamo oddajnik na Pasji ravni šele na naslednjem hribu. Še dobro, da sta se nam volja in moč do naslednjega dne že povrnili, predvidevam pa, da so k temu pripomogle tudi hrenovke in družba druge zlate skupine Sloni.

Naslednji dan sta se nam pridružili še srebrni skupini Traktorski priključki in Zmagovita mešanica. Kljub začetni zgrešitvi poti smo hitro prišli do cerkve na Bukovem Vrhu in v Poljansko dolino do vasi Hotovlja, od tam pa smo naredili ovinek okoli Malenskega vrha ter čez Goro, kjer nam je prijazni župnik ponudil čaj, do vasi Podvrh pa čez travnik do smučišča Stari vrh, kjer je bilo naše drugo prenočišče. Po makaronih, skuhanih kar na ognju, smo se počasi odpravili v šotore, vendar še dolgo nismo zaspali, predvsem zaradi Teje, ki je bila vzrok smeha v našem šotoru.

Prva stvar, ki se je spomnim v soboto, je bil mrzel zrak, spuščen v šotor, ko je Mark odšel na svoj jutranji sprehod, naslednja stvar pa Mančin glas, ki je naznanjal, da se po moji spalki sprehaja stonoga. Z malo zamika pri odhodu zaradi nujno potrebne jutranje viki kreme smo se začeli vzpenjati na Stari vrh ob primanjkljaju dveh članov, Ane in Gregorja, ki sta nas za nekaj ur zapustila zaradi udeležbe na državnem tekmovanju iz kemije. Z vrha smo se spustili do Podvrha, nato pa smo po navodilih domačina na traktorju skozi gozd prišli do Gorenje Žetine in po klancu do Črnega kala. Tam so dve uri pred našim prihodom štartali dvoji brončki – Rjasti hamburgerji in Odprava izgubljenega zmaja. Žuljem pot navzdol do Rovt pa naprej do Dolenje vasi ni prav nič koristila, je bil pa zato postanek pri hiši profesorice Tine Lušina zelo krepčilen. Edini problem je bila moja boleča noga in cela naša skupina je bila zelo zlata, saj so se ponudili, da mi zmanjšajo težo v nahrbtniku. Tako smo v zglednem času prispeli do toplarjev v Topoljah, kjer smo bili zaščiteni pred nočnim dežjem.

Zbudili smo se v megleno jutro, ki pa se je hitro prevesilo v sončno. Še zadnjič smo pospravili svoje šotore in začeli svoj vzpon na Sv. Mohor ter naprej do Špičastega hriba. Pot nam je ob spremljavi Siddhartinih pesmi kar hitro minila, tam pa je Miha predčasno odšel domov, ker je imel zaradi svojega rojstnega dneva pravico priti pod zasluženi tuš nekaj ur pred nami. Pot smo nadaljevali na Sv. Jošta, kjer smo si privoščili dejansko stranišče in odmor za malico, da smo porabili skoraj vso preostalo zalogo hrane. Na koncu se ti pot navzgor in navzdol že malo vleče, tako da smo bili srečni, da je bil pred nami zadnji hrib, in to je bila Šmarjetna gora. Tu smo imeli srečo, da se Manca spozna na bližnjice, zato smo v Stražišče prišli brez posebnih težav. Pot po Jelenovem klancu navzgor ni bila še nikoli tako lahka kot v veselem pričakovanju konca štiridnevne odprave.

Kljub žuljem, umazanosti in utrujenosti pa mi od odprave ostajajo v spominu večinoma lepi razgledi, smešni trenutki, sedenje ob toplem ognju pa zabava v šotorih pred spanjem. Večkrat smo se ustavili ob živahnih psih, odmorih za slačenje odvečnih oblačil in preverjanju zemljevida ter azimuta. Spoznavanje novih prijateljev, urjenje preživetvenih veščin, spoznavanje svojih sposobnosti, predvsem pa sodelovanje ekipe so le nekatere od dobrobiti, ki ti jih prinese MEPI. Po vsaki odpravi sem bolj vesela, da sem se vključila v program, ki me je pomagal spremeniti v takšno osebo, kakršna danes sem, zahvala pa gre tudi vsem mentorjem in čudoviti ekipi.



   
         
   

Uporabne povezave

2016 2017 2018
julij avgust september
p t s č p s n
31 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31 1 2 3
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: