»Vsak uspeh si človek prisluži s trdim delom.«


04.01.2017

Kranjska gimnazijka Karin Pazlar se s »praznimi rokami« ukvarja že od drugega razreda osnovne šole naprej.

 

Karin Pazlar iz 1. d se je 25. in 26. novembra 2016 udeležila 32. evropskega prvenstva v tradicionalnem karateju ki je potekalo v Kranjski Gori. Tekmovanja se je udeležilo 15 držav.

 

Avtorica: Nuša


Za začetek nam, prosim, predstavi svoje dosežke in nam zaupaj nekaj o tvojih občutkih ki so te spremljali v Kranjski Gori.

Na evropskem prvenstvu sem osvojila naslov evropske podprvakinje v disciplini kata ekipno in bronasto medaljo v disciplini KoGo. V Kranjski Gori smo bili s Slovensko reprezentanco tradicionalnega karateja že od torka, torej smo se tudi psihično pripravljali na tekmovanje. Sama tistega adrenalina nisem čutila do dejanskega začetka tekmovanja, takrat pa ti kar naenkrat postane vroče, srce razbija in želiš mir. Imam srečo, da smo v reprezentanci pravi prijatelji, ki navijajo zate in se veselijo skupaj s tabo.


Karate zagotovo ni šport s katerim bi se človek začel ukvarjati čez noč, zato nas zanima tudi tvoja zgodba ki te je vodila do tega športa? Karate treniram že od 2. razreda osnovne šole, torej je to letos že 9 leto treniranja. Sprva me je na trening spravila mami, ker je želela da se naučim samoobrambe. Potem pa s prišle tekme, odraščala sem in kar naenkrat je karate postal kot moj drugi dom; imam prijatelje ki so skoraj enaki družini, s trenerji se razumemo, se poznamo in si zaupamo, in karate se ne zdi več kot neka stvari ki jo človek mora početi, ampak nekaj kamor se rad vrača. Seveda so tudi dnevi, ko se mi zdi da bi prenehala, a nikoli ni prišlo do tega. Ko enkrat toliko časa posvetiš nečemu to postane del tebe, način življenja in ne moreš kar odkorakati stran.


Zdi se mi, da danes za karate velja precej stereotipov, zato bi nam mogoče lahko predstavila karate kot borilno veščino, njene začetke in razvoj; predvsem pa, po čem se loči od ostalih borilnih veščin.

Večina ljudi pravi da 'igraš' karate ali pa da je to šport, in obe trditvi bi mojstri zavrnili. Karate treniraš, je pa to borilna veščina; zgolj za pravilno izražanje. Sama beseda karate pomeni prazna roka, izvira pa iz Japonske. Razvil se je proti koncu 19. stoletja. Pri karateju ne uporabljamo orožji, torej se borim z praznimi rokami. Karate sestavljajo 3 večja področja, ki se naprej tudi še delijo: tehnike, kate in borbe. Tehnika so stavi, udarci in blokade; kate so kot neka koreografija tehnike, je gibanje po določenih vzorcih; borba pa poteka med dvema karateistoma. En izmed stereotipov je najbrž da je to bolj moški šport s čimer pa se ne strinjam; v kadetski reprezentanci je skoraj več punc kot fantov, na tekmovanjih pa je število tekmovalcev približno enako številu tekmovalk. Naslednji stereotip je da razbijamo deščice. Tega ne delamo kot del rednih treningov, temveč bolj za zabavo ali pa kot zanimivost. Karate pa se od ostalih borilnih veščin najbrž razlikuje v tem, da naj ne bi prišlo do kontakta. Že od prvega dne se učimo, da je karate zgolj samoobramba, torej karateista načeloma ne bo napadel prvi. Tudi na tekmovanjih se kontroliramo in taki načeloma do poškodb ne prihaja.


Ker domnevam, da večina od nas sploh nima prave predstave o tem, kako poteka dvoboj, bi bilo lepo, če bi nam ga predstavila in nam pojasnila, kako sploh določite zmagovalca?

Na vsakem področju je drugače, prav tako pa se sistem ocenjevanja razlikuje. V tehniki se ne tekmuje. Kate se ocenjuje na dva različna sistema: točke (kjer vsak od petih sodnikov pokaže oceno ki je v kvalifikacijah visoka tam nekje od 6.0 do 7.0, v finalu pa od 7.0 do 8.0) ali pa zastavice (tu tekmujeta dva tekmovalca naenkrat, in 5 sodnikov odloči kdo je bolje naredil kato. To pokaže s tem da dvigne belo ali rdečo zastavico - vsaka pomeni enega od tekmovalcev). Lahko se tudi kombinira sisteme in sicer v kvalifikacijah zastavice in v finalu točke. Potem ostanejo še borbe. Te se ločijo na dogovorjene in nedogovorjene. Dogovorjene se nato ločijo še na borbe na majhni in borbe na veliki distanci. Take borbe imajo otroci do nekje 11 leta. Tu zmagovalca odločijo po tem kdo je se udarce napovedal in tudi izvedel tehnično pravilno, na splošno odločijo po tem, k+čigava tehnika je bila bolj estetska. Nedogovorjene pa se ločijo na pol-proste in proste borbe. Pol-proste se ločijo na dve disciplini, na KoGo in Fu-KuGo. KoGo je pol-prosta borba, kjer se dva karateista borita. Ve se, kdo bo napadal in izvede lahko 4 tehnike. Vsak se brani in napada trikrat. Tu se zmagovalca lažje določi lažje, sodniki namreč gledajo na to, kdo je koga zadel, oz. kdo je dobil kazenske točke. Če sta izenačena, se borba ponovi in kdor prej dobi točko je zmagovalec. Fu-KoGo pa je kombinacija borbe in kate. Sestavljena je tako, da je v finalu vedno borba. Kata se imenuje Kitei in je edina kata, ki je zapisana in časovno omejena. Borba je tudi tu KoGo. Ostanejo še proste borbe. Tu pa gre za borbo dveh karateistov in tu je sistem tak, da en udarec (ki je tehnično pravilen in dovolj močen) prinese 4 točke. Če 2x izvedeš tak udarec, si avtomatično zmagovalec. Potem pa je še udarec, ki ti prinese 10 točk, kar pomeni zmago. Ta udarec mora biti izveden tako dobro, da če se ne bi kontroliral, bi nasprotnik bil popolnoma onesposobljen. Pomembno pri borbah (izrazito pri prostih in pol-prostih) je pomembna kontrola, saj naj bi bili vsi udarci najdlje 5cm od tarče do stika s kimono oz kožo. Čim nekdo poškoduje nasprotnika, lahko dobi kazen. Ena nasprotniku prinese 4 točke, druga pa pomeni takojšno diskvalifikacijo. Sodniki se o kazni odločijo glede na okoliščine (kako se je nasprotnik premikal, ali je kri ali ni, vrsta poškodbe, itd.). Kontrola je torej zelo pomembna.


Seveda pa človek običajno ne uspe kar po naključju in verjetno tudi ti nisi bila izjema. Zanima nas, kako pogosto treniraš, predvsem pa kako šport usklajuješ s šolo?

Vsak uspeh si človek prisluži s trdim delom. Klubske treninge imamo v ponedeljek, torek, sredo, četrtek in petek, reprezentančne pa ob sobotah. Klubski trajajo 1 uro ali pa 1 uro in pol. V sredah smo na treningu le višji pasovi, torej imam te treninge najrajši. Klubski treningi mi vzamejo 5 ur na teden. Reprezentančne treninge imamo 1x na teden po 2 ali 3 ure, a le dva meseca pred tekmo, nato pa se umiri. V času tekmovanj imam torej od 7 do 10 ur treninga, seveda pa treniram tudi doma. Treninge in šolo težko usklajujem, a na srečo imam status športnika kar vse olajša. Pred pomembnim testom včasih izpustim trening, pred tekmovanjem pa si ne napovem datumov za spraševanja. Ni lahko, ni pa nemogoče.

 

Imaš kakšnega idola? Mogoče kakšne nadaljnje cilje v naslednjih letih?

Idol mi je Manca Urh, nekdanja dijakinja Gimnazije Kranj, ki je osvojila naziv svetovne prvakinje. Poleg tega je odlična oseba, ki ti vedno pove realno mnenje oz. kritiko, in tako se lažje izboljšaš. Prvi cilj je da izboljšam vse napake, ki sem jih storila na evropskem prvenstvu. Naslednje leto je namreč 2. United Karate Federation svetovno prvenstvo v Rimu, ki bi se ga rada udeležila. Poleg tega je bil karate sprejet v Olimpijske igre 2020 tako da tudi to je cilj, čeprav dolgoročen. Poleg teh večjih tekmovanj so tudi mnoga mednarodna tekmovanja in državna prvenstva na katerih tudi upam na najboljšo uvrstitev.

 

Za konec pa nam zaupaj še tvoj nasvet na poti do uspeha.

Do uspeha ne moreš priti brez trdega dela. Vložiti moraš trud, pokazati voljo in odločenost. Prav tako te mora ta stvar osrečevati, kajti ko nekaj delaš s srcem se to vidi, in zagotovljen imaš uspeh. Nikoli ne smeš misliti, da bo lahko, ker bo tudi mnogo težkih trenutkov, ko se boš skregal s trenerji, ko te vse boli, ko si na robu solz, ko misliš da ne moreš več. V takih trenutkih se moraš miriti in pomisliti na uspeh, ki ti ga bo to prineslo. Ne smeš obupati po enem neuspehu, ker nihče v reprezentanci ni vedno zmagal. Prav vsak je doživel poraz, iz katerega se je nekaj naučil. Prav tako ti zmaga ne sme stopiti v glavo, ne smeš postati samovšečen. Samovšečnost vodi v slabo tehniko, nehaš trenirati in se spremeniš, nato pa tudi na tekmah nisi več uspešen ... Sama se lahko zahvalim še trenerjem, ki me pripravljajo in pomagajo; staršem, ki me v tem podpirajo s srcem in tudi finančno; zahvalim se lahko vsem, ki z mano trenirajo že od malih nog. Vsak dejavnik prispeva svoje.

 



   
         
   

Uporabne povezave

2016 2017 2018
november december januar
p t s č p s n
27 28 29 30 1 2 3
4 5 6 7 8 9 10
11 12 13 14 15 16 17
18 19 20 21 22 23 24
25 26 27 28 29 30 31
Sledite Gimnaziji Kranj na:
Facebook
Facebook
YouTube
YouTube
Sodelujemo z: